Blokada dolžnikovih računov v tujini

Ministri držav članic EU so s potrditvijo Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih, ki se bo neposredno uporabljala v vseh državah članicah (razen v Veliki Britaniji in na Danskem), omogočili lažjo čezmejno izterjavo dolgov. Kljub temu da je uredba v mesecu juliju že stopila v veljavo, se bo z izjemo 50. člana, začela uporabljati šele z 18. januarja 2017. 50. člen uredbe, ki določa informacije, ki jih bodo zagotovile države članice, pa se bo pričel uporabljati že z 18. julijem 2016. Uporaba uredbe je omejena na čezmejne spore, kar pomeni, da se bo uporabljala le za primere, ko je bančni račun v državi članici, ki ni država članica sodišča, ki obravnava vlogo za izdajo naloga ali država članica, v kateri ima upnik stalno prebivališče.

Uredba je nov korak k boljši plačilni disciplini, saj bo omogočila, da bodo upniki preko sodišča blokirali račune dolžnika v EU, brez da bi dolžnik za to poprej izvedel in tako prenesel denar v kakšno drugo državo. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov (v nadaljevanju »nalog«) je zaščitne narave, kar pomeni, da bo blokiral dolžnikov račun, ne bo pa omogočil izplačila denarja upniku. Slednje bo sicer mogoče šele po končni odločbi sodišča. Uredba zagotavlja standardne obrazce za pridobitev naloga v vseh jezikih EU, zaradi česar so stroški prevajanja manjši.

Namen uredbe je omogočiti upnikom, da:

• pridobijo nalog na podlagi enakih pogojev, ne glede na državo, v kateri ima sedež pristojno sodišče in
• pridobijo informacije o tem, kje se nahajajo bančni računi njihovih dolžnikov.

Postopek za pridobitev naloga je na voljo v dveh primerih:

a) preden upnik v državi članici začne postopek v glavni stvari zoper dolžnika ali v kateri koli fazi takega postopka, vse do izdaje sodne odločbe ali potrditve ali sklenitve sodne poravnave;

b) potem ko upnik v državi članici pridobi sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, ki določa, da mora dolžnik poplačati upnikov zahtevek.

Upnik bo moral v primeru, ko bo zahteval izdajo naloga pred pridobitvijo izvršilnega naslova, dokazati, da bo verjetno uspel v postopku v glavni stvari zoper dolžnika, tj. njegov zahtevek bo moral biti dobro utemeljen z zadostnimi dokazi. V obeh primerih (pod a) in b) zgoraj) pa bo moral upnik dokazati, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez naloga poznejša izvršitev sodne odločbe ovirana ali precej otežena. Preambula navaja, da samo dvigi sredstev iz računa, izdatki dolžnika za normalno poslovanje, redni družinski izdatki ali slabše finančno stanje niso neobičajni in niso zadosten dokaz za izdajo naloga. Za preprečitev zlorabe postopka za izdajo naloga sodišče v primeru, ko upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, od upnika zahteva, da zagotovi varščino za nadomestilo morebitne škode, ki bi jo utrpel dolžnik, če bi bil nalog pozneje razveljavljen ali bi se njegova izvršitev ustavila zaradi razlogov na strani upnika (torej, če bi bil za škodo odgovoren upnik). Sodišče pa lahko v primeru, ko je upnik že pridobil izvršilni naslov, naloži plačilo varščine, če meni, da je to glede na okoliščine primera potrebno in ustrezno.

Upnik odgovarja za vsakršno škodo, ki jo dolžnik utrpi zaradi naloga za zamrznitev po krivdi upnika. Dokazno breme nosi dolžnik.

Nalog, izdan v eni državi članici, se prizna v drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakršen koli poseben postopek, in je izvršljiv v drugih državah članicah, ne da bi bila za to potrebna izjava o izvršljivosti. Ko upnik pridobi nalog, ga sodišče posreduje bankam v vseh državah, kjer ima dolžnik odprte račune. Banka blokira račun ali pa le zamrzne del denarja na računu, dolžnik pa lahko razpolaga s preostalim delom. Da pa lahko upnik tudi dejansko poseže na dolžnikova denarna sredstva, mora pridobiti pravnomočen izvršilni naslov ali odločbo sodišča (v skladu z nacionalno zakonodajo).

Kadar je upnik pridobil izvršilni naslov in utemeljeno domneva, da ima dolžnik pri banki v določeni državi članici enega ali več računov, nima pa informacij glede naziva banke in/ali številke računa oziroma druge informacije, ki bi omogočala identifikacijo banke, lahko od sodišča, pri katerem je vložena vloga za izdajo naloga, zahteva, da od informacijskega organa države članice izvršitve naloga zahteva pridobitev potrebnih informacij. Takšno zahtevo za izdajo informacij o računu pa lahko upnik v primeru neizvršljive sodne odločbe zahteva samo, če je znesek, ki se naj zamrzne precejšen, upnik pa je predložil zadostne dokaze, da so informacije nujne, saj obstaja tveganje, da bo brez takih informacij poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika verjetno ogrožena in bi se lahko zaradi tega finančno stanje upnika bistveno poslabšalo. Upnik vlogo poda z obrazcem za izdajo naloga. Informacijski organ v državi članici izvršitve pridobi informacije na enega od načinov, ki so na voljo v skladu z nacionalno zakonodajo.

Dolžnik bo lahko šele po blokadi računov zahteval presojo utemeljenosti naloga pri sodiščih države izvora naloga. Če bo pritožba dolžnika utemeljena, bo sodišče umaknilo blokado, sicer blokada ostaja. Drugačno pravilo o pristojnosti velja za določene kategorije dolžnikov, za katere se na splošno šteje, da so v sporu „šibkejša stranka“ – potrošnike, zaposlene in zavarovane osebe. Ti dolžniki lahko vložijo ugovor zoper nalog pri sodišču države članice stalnega prebivališča.

Nalog tako predstavlja predhodno zavarovanje, če obstaja utemeljena možnost, da bo upnik v sodnih procesih proti dolžniku zmagal in tako daje upniku možnost, da zavaruje svojo terjatev pred prenosom dolžnikovega premoženja v drugo državo EU.