Home / Publications / Pozor! Vsakdo je lahko inšpektor

Pozor! Vsakdo je lahko inšpektor

2014-05

Novela Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 40/14, ZIN-B), ki je stopila v veljavo konec junija 2014, daje inšpektorjem novo pooblastilo, in sicer smejo inšpektorji po novem v okviru izvajanja inšpekcijskega nadzora opraviti navidezni nakup na način, da se šele po opravljenem nakupu izkažejo s službeno izkaznico, če se na ta način lahko ugotovijo znaki prekrška oziroma podatki o kršitelju. Cilj omenjene novele je učinkovitejši boj zoper sivo ekonomijo. Glede na naravo ukrepa je za pričakovati, da se bo v praksi navedenega ukrepa posluževala v prvi vrsti davčna inšpekcija. Navidezen nakup bo najverjetneje služil kot sredstvo, s katerim bo inšpekcijski organ preverjal izdajo in ustreznost faktur. V prihodnje se torej lahko v preobleki kupca, ki bo potrkal na vaša vrata, skriva tudi (davčni) inšpektor. Ukrep je sicer predviden v zakonu, ki sistemsko ureja delovanje inšpekcij in načeloma njegova uporaba ni omejena zgolj na področje davčne inšpekcije, je pa vsaj kratkoročno najbolj pričakovana.

Novela torej uvaja institut navideznega nakupa, ki smo ga odslej poznali le kot institut Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v okviru navideznega odkupa, sprejemanja daril in dajanja podkupnine po 155. členu omenjenega zakona. Ob tem je potrebno posebej opozoriti, da ZKP določa več omejitev za izvedbo navedenega ukrepa. Kot prvo je navedeni ukrep po ZKP mogoče odrediti le za določena hujša kazniva dejanja, ki so taksativno našteta v drugem odstavku 150. člena ZKP in le, če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v taksativno našteto kriminalno dejavnost (materialne kavtele). Dodatno lahko po ZKP omenjeni (vselej enkraten) ukrep odredi le državni tožilec s pisno odredbo na podlagi obrazloženega predloga policije (procesne kavtele).

ZIN-B v primerjavi z ureditvijo po kazenskem postopku pomembno širi možnost navideznega nakupa celo na področje prekrškov, medtem ko kazensko procesno pravo primerljiv institut omejuje le na kazniva dejanja in še to le na nekatere najhujše oblike, ki jih izrecno našteva. Nadalje za uvedbo navedenega ukrepa ni določene resne prepreke v obliki dokaznega standarda. Namesto kazenskopravne dikcije »je mogoče utemeljeno sklepati« ZIN-B določa le »če se na ta način lahko ugotovijo znaki prekrška oziroma podatki o kršitelju«, kar je povsem nedoločen okvir, ki daje inšpektoratu izredno širok manevrski prostor. Nadalje za navedeni ukrep po ZIN-B tudi ni nobenih postopkovnih varoval v smislu odredbe tožilca, ki jo predvideva ZKP. Končno je po ZKP v nasprotju z ZIN-B navedeni ukrep mogoče odrediti le kot enkraten ukrep, s čimer se policiji onemogoči, da bi bila trenutek storitve oz. čas trajanja kaznivega dejanja podvržena njeni diskreciji.

V luči navedenih pomislekov dvomimo, da je bila ureditev navedenega ukrepa po ZIN-B res sprejeta s potrebnim občutkom za občutljivost in nenazadnje tudi možnost zlorab navedenega instituta, ki ima gotovo tudi močne elemente provokacije. Inšpektor namreč z ukrepom ne ugotavlja le morebitne storitve prekrška za nazaj, temveč v določenem smislu celo napeljuje k storitvi prekrška. Tako ima gotovo najprej (najmanj v smislu potrditve lastne delovne hipoteze) interes, da prekršek odkrije, kar v praksi gotovo ni nepomemben vidik pri uporabi navideznega nakupa, pri čemer ZIN-B vprašanja izzivanja storitve prekrška in posledic takšnega ravnanja ne ureja. V pravnem smislu omenjeni pomisleki pomenijo, da se lahko utemeljeno vprašamo tudi o ustavnopravni skladnosti obstoječe ureditve omenjenega ukrepa v ZIN-B. Ustavno sodišče je v odločbi št U-I-25/95 z dne 27. november 1997 (para. 91) dopustilo (takrat seveda v kontekstu ZKP) možnost presoje navedenega instituta z vidika kršitev pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic, pri čemer je uvedba instituta za namene pregona prekrškov še posebej vprašljiva z vidika testa sorazmernosti v širšem smislu. Dodatno se v luči izpostavljene nedoločene zakonske ureditve navideznega nakupa in pomanjkanju materialnih in procesnopravnih kavtel postavlja tudi vprašanje skladnosti navedenega instituta z vidika načela pravne države (lex certa), ki zahteva pravno vezanost delovanja državnih organov, še posebej kadar le ti s svojim delovanjem posegajo v ustavnopravno varovano sfero.

Če boste torej v prihodnje žrtev »tajnega delovanja« (davčne) inšpekcije, je torej razmislek o pobudi za oceno ustavnosti predpisa povsem na mestu.