Home / Publications / Sodišče EU in Ustavno sodišče RS enotni – hramba...

Sodišče EU in Ustavno sodišče RS enotni – hramba prometnih podatkov uporabnikov elektronskih komunikacij na zalogo je nedopustna

2014-06

Evropska unija (EU) je zaradi groženj s terorističnimi napadi in porasta organiziranega kriminala v preteklih letih sprejela več pravnih aktov, katerih namen je spodbujanje preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj. Eden izmed takih aktov je tudi Direktiva 2006/24/ES o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij (Direktiva o hrambi podatkov), ki je operaterjem naložila obvezno hrambo vseh prometnih, lokacijskih in drugih podatkov, potrebnih za določitev naročnika ali uporabnika.

Predmetno direktivo je v slovenski pravni red prenesel Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ki je v XIII. poglavju »Hramba podatkov« določil obvezno preventivno in neselektivno hrambo določenih prometnih podatkov v zvezi z uporabo telekomunikacijskih storitev (telefonskih storitev v fiksnem in mobilnem omrežju, dostop do interneta, e-pošte, internetne telefonije). Skladno z ZEKom-1 so bili operaterji dolžni shranjevati podatke o identiteti osebe, vrsti komunikacijskih sredstev ter času, kraju in pogostosti komunikacije. S tem so se ustvarjale ogromne zbirke podatkov, ki so se hranile 14 oziroma 8 mesecev in iz katerih je mogoče izluščiti zelo podrobna dejstva življenja vsakega posameznika, ki uporablja elektronske komunikacijske storitve.

Ker Direktiva o hrambi podatkov (enako velja tudi za ZEKom-1) ni določala nobenega objektivnega merila in je v imenu boja proti najhujšim oblikam kriminala zajemala kar vse posameznike na splošno, vsa sredstva elektronske komunikacije in vse podatke o prometu, je že pri sami implementaciji direktive prišlo do globokih nestrinjanj med Evropsko komisijo in državami članicami. Zadnjo besedo v tem sporu je imelo kot vedno Sodišče EU (SEU), ki je v združenih zadevah C 293/12 in C594/12 Digital Rights Ireland ter Seitlinger in drugi 8. aprila 2014 odločilo, da Direktiva o hrambi podatkov sicer zasleduje upravičen cilj (splošni interes in javno varnost) in je primerna za njegovo uresničitev. Kljub temu je po mnenju SEU poseg v človekove pravice do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov prekomeren, zaradi česar je Direktivo o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno.

Odločitvi SEU je v celoti sledilo tudi naše Ustavno sodišče RS (US RS), ki je z odločbo z dne 3. julija 2014 št. U-I-65/13-19 na pobudo Informacijskega pooblaščenca razveljavilo vse določbe XIII. poglavja ZEKom-1. US RS je poudarilo, da gre tako po obsegu oseb kot glede na podatke za izjemno invaziven poseg v informacijsko zasebnost celotne populacije, zato ob odsotnosti objektivnih meril za takšno hrambo podatkov ukrep ne zadosti merilu nujnosti in tudi ne merilu sorazmernosti v ožjem pomenu. Opozorilo je prav tako na izrazito tveganje, da bodo do podatkov dostopale tudi nepooblaščene osebe oziroma da se bodo podatki uporabili za nezakonite namene ter na občutek stalnega nadzora, ki ga tak ukrep povzroča pri posameznikih. ZEKom-1 za razliko od Direktive o hrambi podatkov obvezno hranjenje prometnih podatkov niti ni omejil zgolj na določena (huda kazniva) dejanja.

Kakšne bodo torej posledice razveljavitve spornih določb? Določbe 162. do 169. člena ZEKom-1 so bile razveljavljene za nazaj, zato je US RS odredilo takojšnjo uničenje vseh shranjenih podatkov. Ker pa je Direktiva o hrambi podatkov vseeno zasledovala popolnoma legitimen končni cilj, je mogoče pričakovati, da bo Evropska komisija kmalu začela pripravljati nov predlog direktive, ki bo v luči sodb najvišjih sodišč zastavljena ožje ter omejena na najnujnejše posege v človekove pravice.