Slovenija - trajnostne trditve in zeleno pranje
Kateri so trije najpomembnejši trendi v Sloveniji v zvezi z zelenimi trditvami in s tem povezanim tveganjem zelenega zavajanja ali greenwashinga?
Čeprav je zeleno zavajanje (greenwashing) nedvomno prisotno na slovenskem trgu, trenutno ni posebne zakonodaje, ki bi se posvečala tej problematiki. Slovenska vlada se večinoma osredotoča na skladnost z EU standardi, med drugim glede obnovljivih virov energije, onesnaževanja zraka in tal, in je doslej pokazala le malo pobude pri reševanju vprašanja zelenega zavajanja (greenwashinga). To pa seveda ne pomeni, da je zeleno zavajanje (greenwashing) v Sloveniji dovoljeno in da pristojni organi nimajo sredstev za sankcioniranje takšnega oglaševanja. Ravno nasprotno, tisti, ki poslujejo ali želijo poslovati na slovenskem trgu, morajo biti pri uporabi zelenih trditev še posebej pozorni na nekatere ključne razvojne trende. Nekatere ključne trenutne trende predstavljamo v nadaljevanju.
(i) Zeleno zavajanje (greenwashing) spada v okvir splošne zakonodaje o varstvu potrošnikov, vendar je usmeritev sodne prakse trenutno omejena
Pobuda Evropske komisije za utemeljevanje zelenih trditev opredeljuje zeleno zavajanje (greenwashing) kot »dajanje lažnega vtisa gospodarskih družb o svojem vplivu na okolje ali okoljskih koristi«.
Ob upoštevanju te opredelitve, morajo družbe, ki v Sloveniji navajajo zelene trditve, paziti, da ne zapadejo pod splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki jih družbe uporabljajo za ciljanje potrošnikov. Ta prepoved je vključena v Zakon o varstvu potrošnikov, ki temelji na ustreznih EU direktivah, vendar zelenega zavajanja (greenwashinga) posebej ne omenja. Prepoveduje pa vsako obliko oglaševanja, ki bi lahko potrošnika zavajala glede narave izdelka in njegovih lastnosti ter zaradi katere bi potrošnik sprejel odločitev, ki je sicer ne bi sprejel. To pomeni, da lahko vsaj teoretično družbo, ki navaja lažne zelene trditve, preganjajo slovenska sodišča ali Tržni inšpektorat RS. Konkretnejše smernice je trenutno težko podati zaradi majhnega števila rešenih zadev na to temo.
V zadnjem času so združenja potrošnikov postala bolj proaktivna pri ozaveščanju o zelenem zavajanju (greenwashingu), zlasti v tekstilni indrustriji in še posebej v povezavi s hitro modo. Pričakujemo lahko, da bodo pristojni organi in drugi deležniki sledili temu zgledu in postali bolj aktivno spremljali dogajanje na trgu in preverjali resničnost zelenih trditev, predvsem v tekstilni industriji, postopoma pa tudi v drugih sektorjih.
(ii) Slovenski oglaševalski kodeks si prizadeva za boj proti zelenemu zavajanju (greenwashingu) s spodbujanjem zakonitega, dostojnega, poštenega in resničnega oglaševanja
Poleg zgoraj navedenega predpisa je namen Slovenskega oglaševalskega kodeksa (»SOK«), izdanega s strani Slovenske oglaševalske zbornice, zagotoviti zakonito, dostojno, pošteno in resnično oglaševanje s poudarkom na oglaševanju, ki je odgovorno do potrošnikov. Ta kodeks je splošno zavezujoč za vse, ki se ukvarjajo z oglaševanjem na slovenskem trgu, 17. člen pa je posebej namenjen oglaševanju, ki vključuje zelene in okolju prijazne trditve.
SOK zahteva, da oglaševanje, ki se osredotoča na okoljske trditve, ne sme zlorabljati zaskrbljenosti potrošnikov zaradi okolja ali izkoriščati njihovega pomanjkanja znanja o tej temi, in dodaja, da se mora takšno oglaševanje nanašati na določen izdelek ali dejavnost in ne na družbo ali panogo kot celoto.
Sledeči odstavki vsebujejo navodila o tem, kako je treba v oglaševanju navajati okoljske trditve. Prvič, družbe, ki v oglaševanju uporabljajo okoljske trditve, morajo biti sposobne te trditve dokazati, trditve pa morajo vsebovati vse pomembne informacije brez kakršnikoli opustitev. Drugič, družbe morajo razkriti, če je katera od njihovih trditev sporna, in družbe ne smejo navajati okolju prijaznih trditev o izdelkih, ki nikoli niso imeli škodljivih učinkov na okolje. V zadnjih odstavkih 17. člen zahteva pošteno uporabo znanstvenih izrazov v oglaševanju in navaja, da morajo imeti ti izrazi jasen in razumljiv pomen. Na koncu se kodeks sklicuje na Kodeks oglaševanja in tržnega komuniciranja (Advertising and Marketing Communications Code), sprejet s strani Mednarodne trgovinske zbornice (International Chamber of Commerce).
Pristojni organ za obravnavanje vprašanj v skladu s SOK je Oglaševalsko razsodišče pri Slovenski oglaševalski zbornici, vendar lahko oglaševalca in/ali medij le javno pozove k popravku ali umiku spornega oglasa, ne more pa izreči dodatnih sankcij. Lahko pa Oglaševalsko razsodišče poda pobudo oziroma prijavo na Tržni inšpektorat RS, v primerih, ko ima oglaševanje znake kaznivega dejanja, pa lahko poda prijavo pristojnim organom.
(iii) V slovenski pravni red je prenešena Uredba 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o zelenem zavajanju (greenwashingu) v finančnem sektorju
Tretja pomembna novost na področju zelenega zavajanja (greenwashinga) je prenos Uredbe 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 v slovenski pravni red. Uredba je za slovenska sodišča zavezujoča, njen namen pa je zagotoviti enotno sistematiko na ravni EU, ki bi pomagala odpraviti ovire pri delovanju notranjega trga v zvezi z ugotavljanjem, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna. Pomembno je, da Uredba zeleno zavajanje (greenwashing) izrecno omenja v zvezi s finančnimi produkti in navaja, da je »cilj zahtev za trženje finančnih produktov ali podjetniških obveznic kot okoljsko trajnostnih naložb […] izboljšati zaupanje vlagateljev in ozaveščenost o vplivu teh finančnih produktov ali podjetniških obveznic na okolje, zagotoviti prepoznavnost in obravnavati pomisleke glede lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing)«. Čeprav je EU in nato njene države članice (vključno s Slovenijo) pokazala zaskrbljenost glede zelenega zavajanja (greenwashinga) na trgu finančnih produktov, je to mogoče razumeti kot korak k splošnejšemu zavedanju o morebitnih težavah, ki jih prinaša zeleno zavajanje (greenwashing).
